V kino prihaja Jutranja zarja, novo nadaljevanje mračne vampirske sage. To ni članek o tem filmu. Ne, to je nekaj boljšega.

»Z zelo zelo čudnimi ljudmi sem že imel opravka,« je zamišljeno rekel šef policije v  teksaškem mestu Galveston, »saj veste, s takimi, ki se imajo za Jezusa. A česa takega še nisem videl.«

Takole je bilo: ženska je mirno spala v svoji postelji, ko jo je zgodaj zjutraj zbudil hrup. Neznan moški, skrajno neformalno odet samo v gate, je planil v sobo, jo treščil, potem jo je zvlekel na hodnik, jo ugriznil (v vrat) in jo vlekel iz hiše. Na parkirišču mu je nesrečinca ušla, na srečo so ravno takrat mimo pripeljali sosedje. Planila je v avto. Njen napadalec je butal po šipi, pa so hitro odpeljali. In poklicali policijo.

Policaji so prišli pogledat, pa niso nič našli. Potem so s parkirišča zaslišali renčanje in sikanje. Ni bil potepuški maček, temveč mladenič, poln tatujev in piercingov, oblečen samo v bokserice. Pognal se je v beg, preplezal dve ograji, a so ga vseeno ujeli. »Stran od mene!« je vpil, »Jaz sem vampir, ugriznil vas bom!«

Tudi do jetniških čuvajev je bil skrajno obziren, posvaril jih je, naj se držijo stran od njega ali pa naj ga zaradi svoje varnosti zvežejo, ker čuti neznansko »need to feed«, potrebo po hrani, in jih bo ugriznil.  Preiskava je pokazala, da je sestradanec Lyle Monroe Bensley, devetnajst let, on je pa vztrajal, da je vampir, petsto let. Lačen vampir.

Ni čudno, da je bil šerif majčkeno presenečen.

A vidite, so rekli modreci v medijih, a vidite, takole pop kultura vpliva na našo mladino! In začela se je burna razprava o tem, kako modni romani, kot na primer priljubljena saga Somrak, ali televizijske serije, kot sta Prava kri in Vampirski dnevnik, vplivajo na dojemljive ljudi, da se začnejo oblačiti in obnašati kot vampirji in grizljati ženske vratove. In so se hitro spomnili še enega primera, šestnajstletnika iz Kentuckyja, ki je leta 1996 - menda pod vplivom igre Vampire, the Masquerade - nabral še tri enako misleče in so šli na Florido ubit starše njegove bivše punce. Ali pa na lanski primer enaindvajsetletnika iz Ohia, ki je trdil, da je nesmrten stoleten vampir in da bo policistom, ki so ga aretirali, spil kri in požrl ledvice. (Začutimo tu rahel vpliv Hannibala Lecterja?)

 Le redki glasovi razuma so rekli, glejte, duševno moteni se pač vedno nečesa oprimejo, če ne bi bili vampirji, bi bilo pa kaj drugega.

Vampirji so pa rekli, tile norci že niso naši.

Več o vampirjih, vampirskih organizacijah in njihovem načinu življenja si lahko preberete v aktualni tiskani izdaji Obrazov (izid: 10. 11. 2011).

Komentarji (0)

RSS komentarji