Z poslancem Državnega zbora Francijem Kekom in njegovo ženo Matteo o redni zaposlitvi, prepoznavnosti, poštenosti in seveda ljubezni.

So ljudje, pri katerih ne obstaja možnost, da bi z njimi naredili nezanimiv intervju, ker te nenehno presenečajo z nepričakovanimi odgovori. So ljudje, s katerimi ne morete ostati resni, ker so polni duhovitih domislic. In so ljudje, od katerih še kar ne bi odšli domov, čeprav se je čas za intervju že iztekel ... Mednje bi uvrstila podpredsednika stranke Zares in poslanca Državnega zbora Francija Keka, z njegovima najljubšima damama – ženo Matteo Panter in dveletno hčerkico Gajo.  

 
Franci Kek je že pri našem pogovornem ‘ogrevanju’ poskrbel za to, da ne bi slučajno zašla v kakšne preveč osladne opise ljubečih mladih družinic. Na vprašanje, če je na tečaju za očete, ki želijo prisostvovati porodu, hitro osvojil vse osnove, je odvrnil: ‘’Seveda; nisem preklinjal, pljuval po tleh ali govoril proti državi!’’ in na moje podvprašanje, če je zdaj, ko je tretjič oče (Franci ima še dva otroka iz prejšnjega zakona, op. p.), kaj drugače, sem ‘pokasirala’ tole: ‘’Seveda sem zdaj zrelejši, se pa tudi malo teže sklonim.’’

No, toliko za začetek. Če bom danes dobila od Francija vsaj nekaj običajnih odgovorov, bom lahko zelo zadovoljna, sem pomislila in raje povprašala njegovo Matteo, sicer arhitektko in industrijsko oblikovalko, kako prenaša ves ta medijski rompompom okrog Francija. ‘’V vseh teh letih, kolikor sva skupaj, sem se tega že navadila. Bolj zoprno mi je, kadar je veliko službeno odsoten, ko imajo zasedanja v parlamentu ali kakšna snemanja, ali pa je doma, ampak mora odgovarjati na telefone in elektronsko pošto. No, kljub temu poskušamo živeti kar se da normalno in si vzeti dovolj časa drug za drugega.’’

PRILIKA 1: O redni zaposlitvi
Čeprav je bil Franci večino svojega življenja svobodnjak – njegova edina redna zaposlitev doslej je bila deset let v zavarovalnici –, se zdaj, ko je poslanec v Državnem zboru, ne počuti ‘ujetega’. ‘’Zasedanja se včasih res vlečejo v nedogled, vendar pa je ta služba zelo fleksibilna glede prihodov in odhodov, delo je zelo razgibano, hkrati pa so mi odobrili, da 20 odstotkov svojega časa namenim svoji siceršnji dejavnosti.’’ Šovbiznis in politika imata marsikaj skupnega in zdi se, da se je Franci tega od nekdaj zavedal. Spretno je vzporejal delo, bodisi občinskega svetnika v Novem mestu in organizatorja festivala Rok Otočec bodisi snemanje skrite kamere za oddajo Tistega lepega popoldneva in predsedovanje stranki Aktivna Slovenija. Iz obeh svetov je črpal le najboljše in si spotoma – pravi, da nenačrtovano –  nabiral tudi glasove volivcev.
 
PRILIKA 2: O dvoreznem meču prepoznavnosti
Vsekakor je snemanje skrite kamere povečalo njegovo prepoznavnost, in ker je videti kot skromen, malce negotov fant s sosednje ulice, ki bi vsakomur pomagal, čeprav je sam najbolj potreben pomoči, se je ljudem tudi zelo približal. Predvsem priletne gospe ga naravnost obožujejo. ‘’Nekoč sem šel čez tržnico in naletel na avtobus, poln starejših gospa. To je bilo slikanja!’’ se spominja Franci. Identiteta spretnega improvizatorja, ki spravlja ljudi v smeh in v zadrego (predvsem pa pri njem nikoli ne veš, ali sploh misli resno), njegovi poslanski funkciji ni vedno v prid, ker v glavah nekaterih ljudi to postavlja pod vprašaj njegovo verodostojnost.

Vendar pa se bo to z leti na poslanskem sedežu omililo, nikoli pa se ne bo tudi povsem umaknilo. Ravnokar se namreč po kinematografih vrti njegov dokumentarni film Gola resnica, ki – zopet s pomočjo skrite kamere – na duhovit način pojasnjuje mehanizme medijske manipulacije. Ko se je na premieri tega filma nenadoma prekinila projekcija, je bila – upam si trditi – večina ljudi v dvorani prepričana, da je to spet en 'Francijev dober štos'. No, pa ni bil. Zgodilo se je tisto, česar se je vsako leto pred začetkom festivala Rok Otočec najbolj bal – da bi zmanjkalo elektrike. Ker pa je Franci najbolj gotov, ko je vse negotovo, se je tudi tokrat znašel in obiskovalcem pač pojasnil vzrok prekinitve (pa še takrat mu najbrž mnogi niso verjeli na besedo).
 
PRILIKA 3:  O poštenosti
Medtem ko Gaja koraca okrog nas, kot prava princeska v svojem svetu, Franci razloži, kako usklajuje vse svoje poklicne in družinske obveznosti; vsak drugi vikend in nekaj dni v tednu preživi pri svojih otrocih in mami v Novem mestu, a kar nekako gre, ker te razdalje danes niso več tako velike kot nekoč. ‘’Spomnim se, kako sva se z mamo odpravljala v Ljubljano, ko sem bil še otrok – to je bil cel projekt! Treba se je bilo primerno obleči in oditi na avtobusni postaji na stranišče, da ne bi pozneje sitnaril ...’’ se z nasmeškom spominja Franci, ki je odraščal sam z mamo. Že pred rojstvom je bil namreč zaznamovan s pretresljivo zgodbo; neki pijani voznik je njegovega očeta zbil do smrti, ko sta šla z mamo (ki je bila takrat s Francijem noseča v zadnjem tednu devetega meseca) na sprehod. ‘’Seveda sem si želel imeti očeta, tako kot so ga imeli drugi otroci, a ga nikoli nisem poznal, zato zame ni bilo tako težko, kot je bilo za mamo ... Zelo se je navezala name in nikoli več ni iskala drugih moških. Jaz sem bil tisti, ki je prišel za očetom – tudi ime mi je po očetu Francu.’’. Ko me je zanimalo, kaj ga je želela mama med odraščanjem naučiti, Franci vešče oddeklamira: ‘’To, da je tvoje tisto, kar zaslužiš, da ne jemlji drugim, česar sam nimaš – vse v smeri poštenosti.’’

Ob tem se Mattea namuzne: ‘’Ima pa dobro pripravljene stereotipne odgovore, kajne?’’ Franci se nasmeji samemu sebi, jaz pa mu ‘v zahvalo’ postavim stereotipno vprašanje, kako se je v njegovem odnosu do žensk odražalo to, da med odraščanjem ni bilo močne očetovske figure? ‘’V nadaljevanju si nisem zaželel moških, če ste slučajno to mislili; sem hetero usmerjen,’’ odvrne in doda: ‘’Me pa ima mama še vedno za ‘otroka’.’’

PRILIKA 4: O ljubezni
Čeprav bo zvenelo precej klišejsko, si upam zapisati, da sta Mattea in Franci eden tistih parov, pri katerih začutiš ujemanje dveh duš, ki se imata rada kljub njuni različnosti ali pa prav zaradi nje. ‘’Imava sicer veliko skupnega, če pa pogledate navade, ki sva jih pridobila v svojih družinah, pa ne veste, kako to sploh lahko gre skupaj,’’ pojasni Mattea, ki je bila vzgojena v duhu delitve gospodinjskih del med partnerjema: ‘’Popolnoma normalno mi je bilo, da je oče je pri nas sam od sebe skuhal in posesal. Ko sva s Francijem začela skupaj živeti, sem ugotovila, da mu je treba vse reči, ker sam od sebe ne bo ničesar naredil. Zadnjič je kaj skuhal, ko je bil v JLA. Ker pa z vsakim soočenjem z drugačnostjo ‘treniraš’ lastno strpnost, je najbrž že prav tako, kot je,’’ spravljena s seboj zaključi Mattea.

No, če bi bila tovrstna, že skoraj folklorna moško-ženska nesoglasja usodnejšega pomena, Mattea in Franci ne bi imela za seboj že osemletne skupne ‘kilometrine’, ki se je začela nekega večera na ljubljanskem Gradu, kjer je bila dobrodelna prireditev po plazu v Logu pod Mangartom. ‘’Franci je delal ozvočenje, mene so pa povabili, ker sem kot arhitektka delala na popotresni obnovi v Bovcu eno leto. Dal mi je vizitko, na kateri je pisalo: 'organizator festivala Rok Otočec', a me s tem ni mogel impresionirati, ker nisem preveč dobro vedela, kakšen pomen ima festival v Sloveniji. Malo pred tem sem se namreč vrnila iz Italije, kjer sem živela in delala dve leti. Torej prvič še ni bilo iskric,’’ se spominja Mattea. S Francijem sta njuno ljubezen ‘na drugi pogled’ pred dvema letoma okronala z malo Gajo, ki mi je med pogovorom prijazno predstavila večino svojih igrač.

Ko sem, sedeča na tleh med Gajinimi kockami in plišastimi prijatelji, želela začeti nov niz vprašanj v slogu: ali se jima je z Matteo življenje po Gajinem rojstvu obrilo na glavo, ali sta imela kakšne pomisleke, ko sta se odločala o otroku, in tako dalje, je bil Franci, spet s popolnoma resnim izrazom na obrazu, kratek in jedrnat: ‘’No, nekaj manjših strahov sem imel zaradi nočnega vstajanja, ampak sem se k sreči že takrat zavedal, da dojijo ženske.’’  
Prav, Franci, končala bom – predam se!
 
 

Komentarji (0)

RSS komentarji