 | Danska veleposlanica v Sloveniji, gospa Anita Hugau, je prepričana, da je Slovenija zelo lepa dežela.
|
Preden je postala veleposlanica v Sloveniji, je gospa Hugau službovala v Južni Ameriki, ki se predvsem vremensko zelo razlikuje od slovenskih letnih časov. "Najprej sem bila šest let v Braziliji, nato pa še tri leta v Čilu," se nasmehne. "Potem pa so me prosili, naj pridem v Slovenijo, kjer naj bi bila med slovenskim predsedovanjem EU."
Njeno raziskovanje in spoznavanje dežel, v katere se odpravlja, je bilo že od nekdaj najbolj prežeto s spoznavanjem zgodovine, saj je ta tista, ki tako o deželi kot njenih prebivalcih vedno pove največ. "Zgodovina Slovenije je izredno zanimiva, predvsem zaradi neodvisnosti od leta 1991 in zgodovine pred tem." Dejstvo, da je že prej službovala kot veleposlanica v dveh državah, ji je močno olajšalo delo.
Prav tako pa v Slovencih najde tudi nekaj danskih značilnosti. "Mislim, da smo si predvsem podobni po tem, da je lahko priti do človeka in klepetati do neke bližine. Priti bliže od prvotno dovoljene bližine pa je težko." Pa tudi, da sta tako Danska kot Slovenija dve izmed manjših dežel Evropske unije. Ker si je bolj podrobno želela spoznati ne le ljudi, pač pa tudi utrip mesta, si je želela stanovati v mestnem jedru. "Moj predhodnik je imel hišo na obrobju mesta, jaz pa nisem želela biti tako odrezana od mestnega utripa, in tako smo našli tole stanovanje," z roko zajame prostor. "Zame je zelo pomembno, da grem lahko ven in se srečam z ljudmi, spregovorim kakšno besedo z nekom na tržnici ali kaj podobnega." A vendar zanjo slovenščina ni mačji kašelj, čeprav je tudi danščina težak jezik.
Ko se je vselila v to stanovanje, je iz hiše, v kateri je bival njen predhodnik, prinesla nekaj kosov pohištva. Nekaj stvari je njenih, ki jih je prinesla s svojega službovanja v Južni Ameriki, nekaj pa jih je opremljeno z 'dansko dušo', kot se za dansko veleposlanico spodobi. Medtem ko je kuhinjsko pohištvo prav tako popolnoma novo, pa so stvari, ki jih v njih uporablja, tiste, ki z njo vedno potujejo. "To kar nekako potrebujem, da se nekje počutim doma," se nasmehne. "Ves porcelan in pribor in posode so moji." Njen mož je prav tako direktor podjetja, ki izdeluje porcelanaste izdelke, tako da ima kar veliko tudi izdelkov njegovega podjetja. Vsi ti danski izdelki ji veliko pomagajo pri udomačitvi v tuji deželi. "Takoj ko so stvari na svojem mestu, sem jaz nekje že doma," pravi. "Ne potrebujem ravno veliko časa za aklimatizacijo." Še največ težav navadno povzroča birokracija. Veleposlanica je s seboj prinesla večino slik, ki krasijo njene prostore; kar nekaj izmed njih so dela njene hčerke, ki je umetnica.
 |
ZGODBE 
RSS komentarji