Andrej Šifrer je s svojo glasbo med nami že toliko časa, da je veliko njegovih pesmi skoraj (če ne kar dobesedno) ponarodelih.

Andrej Šifrer je s svojo glasbo med nami že toliko časa, da je veliko njegovih pesmi skoraj (če ne kar dobesedno) ponarodelih. Nekoč, pravi, se je nasmejal, ko je slišal nekoga reči, da ljudski pregovor pravi, lepa dekleta ljubijo barabe. Njegove skladbe nosijo v sebi kanček hudomušnosti, ljudske modrosti, spomin na dobro kapljico in zveste prijatelje, zato ni prav nič presenetljivo, da je po skoraj štiridesetih letih na odru še vedno velik ljubljenec slovenskega občinstva.

Ker bo naslednje leto šestdeset let, odkar je »izšel« Andrej, je prav tudi, da se posvetimo plošči, s katero je pred tridesetimi leti dosegel nenavaden in neverjeten uspeh za Slovenijo. Ideje izpod odeje je plošča, ki se je prodala v neverjetnih 100.000 izvodih, zato se ji bo sam poklonil nekoliko drugače: s pomočjo mlajše glasbene generacije, ki je samo njemu v čast posnela svoje različice nekaterih najbolj znanih Šifrerjevih pesmi. »Neizmerno me je presenetilo, da so se tako navdušeno odzvali na to zamisel. In najlepše je bilo to, da ni bilo vprašanje denarja, časa, sponzorjev. S tem je mlada generacija glasbenikov pokazala spoštovanje, kar mi pomeni več, kot bi lahko razložil.«

Ljubezenska zgodba
Pred njegovo hišo na Gorenjskem je že sijalo sonce, medtem ko je Ljubljano še vedno ovijala megla. Najprej sva opravila z vikanjem. Že med pripravljanjem čaja sva se tako zaklepetala, da sva nanj pozabila, dokler se ni čisto shladil.

Nekajkrat vmes skoči h kitari in nanjo zabrenka kakšno novo skladbo, ki pravkar doživlja končno piljenje. »V svojo pesem moraš biti zaljubljen. Mora ti biti vseeno, ali bo ljudem všeč ali ne. Ker je enako, kot če imaš rad nekega fanta ali dekle, pa ti je sicer všeč, če ugaja tudi komu drugemu, vendar te to ne briga preveč.« Po svoje ga ne moti dejstvo, da se čisto vse pesmi, ki jih je kdaj spisal in posnel, niso prijele med ljudmi. »Še vedno so moje.« Pesmi je mogoče primerjati s partnerji ali pa z otroki, kar sta dve različni čustveni poti, ki sta po intenzivnosti primerljivi s tem občutjem. Hkrati mu skladbe pomagajo v številnih okoliščinah, pogosto tudi v težkih časih.

Hudomušnost po mami
Po kom ima Andrej hudomušnost, ki je zaščitni znak njegovih skladb? »Po mami,« izstreli kot iz topa, »pa tudi po očetu, ampak na drugačen način. Moja mama je bila med vojno v zaporu, kjer je bilo grozljivo in strašno, a je ohranila navihanost. Številne interniranke ali njihovi potomci mi še danes zatrjujejo, da brez nje ne bi preživele, saj jih je ves čas spravljala v smeh. Obstaja tudi spominska knjiga, v kateri so se mami Pavli vse sojetnice zahvalile. Ko so napadali zavezniki, so jim Nemci ukazali, da pokleknejo, povesijo glave in odprejo usta, da jim ne bi zaradi eksplozij popokali bobniči. Ena od teh dam se je tako prestrašila, da ji je 'ušel golobček' in je malce zasmrdelo. Moja mama pa je rekla: 'Ali je ena izmed nas odprla napačno luknjo?' In so se vse smejale do solz.«

Andrej pravi, da je bila Pavla tudi njegova prva oboževalka in najboljša prijateljica. Bila je tudi prva, ki je slišala Zoboblues, Vse manj je dobrih gostiln in številne druge uspešnice. »Najin odnos je bil topel in ljubeč. Nisva bila le mati in sin, se mi zdi. Bila je prav moja navijačica.« Pokaže mi nekaj družinskih portretov in fotografij. Njegov ded je bil organist kar petdeset let, zato ni presenetljivo, da ima Andrej glasbo v krvi. Eden od Andrejevih stricev, Tone, je bil pisatelj, drugi, Jože, pa literarni kritik in največji poznavalec Finžgarja. Ljubezen do pisane besede je zapisana v Andrejevih genih.

Več o Andreju Šifrerju si preberite v aktualni tiskani izdaij Obrazov (izid: 15.12.2011)

Komentarji (0)

RSS komentarji