 | Obiskali smo baletnika Jaša in Bojano Otrin. Jaš dela kot umetniški vodja ljubljanskega Baleta, Bojana pa je ena izmed naših najboljših balerin.
|
Obiskali smo baletnika Jaša in Bojano Otrin. Jaš danes ni več aktiven plesalec, pač pa dela kot umetniški vodja ljubljanskega Baleta, medtem ko je njegova žena ena izmed naših najboljših balerin. Povabila sta nas na kavo, ki jo je pripravil Bojanin najljubši kuhinjski prijatelj.
Družina Otrin ima čez teden precej zapolnjen urnik, zato smo jih v njihovem ljubkem domu obiskali ob koncu tedna. Stanovanje, ki jim nudi zavetje v središču Ljubljane, je postalo njihov dom šele pred kakim mesecem dni, saj je prejšnje, v katerem sta prebivala Jaš in Bojana, ko sta bila še sama, postalo premajhno, ko se jima je pridružila Tara. Mala navihanka je bila v času našega obiska v objemu starih staršev, ki jo z velikim veseljem kar precej crkljajo.
Vajeni selitev
Konci tedna so navadno tisti, ko najdejo čas, da malce dlje spijo, saj ima Tara menda popolnoma svoj, umetniški urnik. "Rada je dolgo pokonci in zjutraj dolgo spi," pravi Jaš. "Vendar nekako običajnih koncev tedna niti nimamo." Baletne predstave so namreč tudi ob sobotah in k sreči domujejo le streljaj stran od operne hiše in lahko Jaš hitro uredi kakšne nujno potrebne stvari. Če imajo le čas, radi skočijo v Maribor, da obiščejo Jaševe starše, ki navadno komaj čakajo, da spet vidijo vnukinjo. Čeprav so časovno gledano bolj doma v Ljubljani, Jaš pravi, da se sam še vedno najbolj doma počuti v Mariboru. "Bojana pa v Ljubljani," se nasmehne. "Zanimivo je, da se imam, čeprav približno polovice svojega življenja niti nisem preživel v Mariboru, še vedno za Mariborčana." Ker pa obisk Maribora pomeni veliko prtljage in logističnega načrtovanja zaradi hčerkice, je navadno tudi malce naporno. Pa vendarle najraje preživljajo čas skupaj. Konci tedna so za to idealni, čeprav jim bližina službe omogoča, da včasih kar hitro po službi skočijo na sprehod v bližnji park Tivoli.
Ker sta tako Bojana kot Jaš vajena selitev, saj ju je ljubezen do baleta vodila po marsikaterem kotičku Evrope, nimata težav z menjavo okolja. Po eni strani menjava domovanj občutek doma oteži, po drugi pa ga olajša. "Mislim, da se še nikjer nisem počutila doma. Niti nimava predmetov, ki bi bili nujno potrebni za to, da se počutiva doma," zmaje Bojana z glavo. "Večina spominkov, ki jih imava z gostovanj ali drugih osebnih predmetov, imava v Mariboru." Pa vendarle sta tudi v novem domu ustvarila svoj dom. "Dom je tam, kjer je družina," se nasmehne balerina.
Darilca za hčerko
"Bojana ima srbske korenine, a je rojena v Nemčiji, kjer je preživela velik del življenja," pravi Jaš. "Dejstvo, da sva oba baletnika, tudi olajša razumevanje selitev in nomadskega življenja." Če bi se eden od njiju ukvarjal z drugačnim poklicem, selitev, potovanj in gostovanj najbrž ne bi tako dobro razumel.
Tara sicer že kaže znake glasbene nadarjenosti, saj ima po očkovih besedah kar precejšen občutek za ritem, in takoj ko zasliši glasbo, začne migati, poplesavati in ploskati v ritmu. Tudi njeno ime je bilo izbrano glede na izkušnje staršev. "Pomembno je bilo, da njeno ime nima šumnikov," pravi Jaš, "ker sem imel sam s tem veliko težav. Že tako si v tujem svetu in se moraš boriti za številne stvari, potem pa se moraš ukvarjati še s tem, da tvoje ime pravilno izgovarjajo." Če bo deklica odrasla v balerino, ki bo potovala po svetu, vsaj s svojim imenom ne bo imela težav.
Z gostovanj baletnika navadno prineseta darila in spominke. Seveda kakšno igračko ali oblekico za Taro, spominek na mesto ali morda lokalne začimbe, s katerimi v domači kuhinji ustvarjata vonjave, ki ju spominjata na obiskane kraje. Včasih pa gre hčerka z njima, vendar takrat vedno potuje še kdo, da lahko v času, ko ima Bojana obveznosti, popazi nanjo.
Njun čas
Časa zase niti nimata. Življenje se je s prihodom tretje članice družine namreč popolnoma spremenilo. "Življenje se ti postavi na glavo, vse je popolnoma drugače, kot je bilo prej. Največja sprememba pa je, da je ona prva, ena in edina prioriteta, ki jo imava," pravi Jaš. Navadno čas zase najdeta le – na gostovanjih. "Takrat si vzameva kak večer in greva ven. Drugače pa je Tara tista, ki nama zapolni vse trenutke in smo navadno kar vsi trije skupaj." Če le nimata službenih obveznosti, preživljata čas z ljubko deklico, ki bo marca dopolnila dve leti. "Če se kam odpravim, pa to nima zveze s službo, se kar ne počutim dobro," pravi Bojana, "ker so mi vsi trenutki z njo tako dragoceni." V smehu prizna, da se včasih celo zgodi, da z Jašem hrano iz restavracije prineseta domov, ker nimata časa niti za kuhanje.
Navadno pri Otrinovih kuhata Bojana ali njena mama. Čeprav Bojana nerada kuha, pa izredno rada jé zelenjavo in navadno kaj takega tudi pripravi. Ko Jaša povprašam, če imata podoben okus glede hrane, Jaš v smehu zanika. "Pravzaprav nimava prav v ničemer podobnega okusa." Kljub temu pa se mi že od nekdaj zdi, da imata podoben smisel za humor. "Da, oba se rada smejeva tudi na svoj račun," smeje se prikima umetniški vodja ljubljanskega Baleta. "Če se namreč sam ne znaš smejati na svoj račun, se bodo toliko bolj drugi."
Dopust in umetnost
Na dopust se najraje odpravijo na morje. Včasih sta zakonca potovala na veliko bolj eksotične kraje kot danes, ko se vsi trije z nasmehom zleknejo ob Jadranu. "Čeprav sva videla Havaje in Mauricius, še vedno z največjim veseljem zaplavam v Jadranskem morju," pove Bojana. Z veseljem vzame v roke tudi kakšno knjigo, čeprav so zadnje čase te bolj študijske narave. Ker pa ji čez dan zmanjka časa, se ji je že zgodilo, da je dobro knjigo, ki jo je želela končati, brala do dveh zjutraj, ker je ni mogla odložiti. Žal tudi za študij zmanjkuje časa, saj Bojana študira na daljavo, a pravi, da ima še čas, da to konča, sploh ker nima roka, do katerega bi morala doštudirati.
Z veseljem tudi obišče galerije, pravi, saj jo likovna umetnost zelo zanima, zato tudi na gostovanjih z veseljem najde čas za obisk razstav. Njen mož pa med drugim sam zase pravi, da ga umetnost, zanimivo, ne zanima preveč. "Kadarkoli smo obiskali kakšno mesto s slovitim muzejem, sem ga obiskal, ker sem vedno vedel, da je to edinstvena priložnost," razloži. "A ko sem stal pred slikami, pogosto nisem bil silovito navdušen. Predvsem ker mi moderna umetnost sploh ni všeč. Prav tako ne razumem modernih inštalacij; greš v muzej in je na razstavnem prostoru straniščna školjka. Kar se umetnosti tiče, sem precej konzervativen človek." Njegovo povsem drugo zanimanje pa je motorni šport, in čeprav se z njim aktivno ne ukvarja, je zavzet gledalec in opazovalec, ki dogajanja v zvezi s tem pridno spremlja. Konec koncev se nasprotja res privlačijo.
 |
ZGODBE 
RSS komentarji