Yoani Sanchez je kubanska blogerka, programerka in filologinja, dobitnica številnih mednarodnih priznanj za svoj blog.

Yoani je rojena 4. septembra 1975 v Havani. To je bil čas, ko je Kuba živela in cvetela pod pokroviteljstvom Sovjetske zveze, ko so pionirji mahali s šali in oblečeni v uniforme želeli odrasti v svojega idola - Cheja Guevaro. Po razpadu SZ je Kuba finančno pomoč izgubila, komunistični sistem pa obdržala. Yoani je študij filologije končala z diplomsko nalogo z drznim naslovom Besede pod pritiskom. Diktatorska literatura v Latinski Ameriki. Zato je razumljivo, da je delo založnice otroške literature v uredništvu Gente Nueva ni kaj prida zadovoljevalo. Izprosila je, da jo odpustijo, in se podala v bolje plačano službo španske inštruktorice za nemške turiste, ki obiskujejo Havano. To je bil čas, ko so inženirji raje vozili taksije, učitelji delali v hotelih, nevrokirurgi in nuklearni fiziki pa kot trgovci. Univerzitetna izobrazba je na njej pustila dve posledici, kot sama pravi: »Prvič, pridobila sem odpor do intelektualizma in 'visoke kulture', in drugič, filologija me ne zanima več.«

Uničila je potni list

Leta 2002 ji je dokončno prekipelo. Razočarana nad sistemom, brez vizije in brez vere v prihodnost je emigrirala v Švico in tam spoznala nov svet, svet računalništva. Pozneje sta se ji pridružila še mož, novinar Reinaldo Escobar, in sin. Družina je tam mirno živela dve leti, potem pa se je Yoani zaradi družinskih razlogov, kot navaja, odločila za vrnitev. Prepričevanja in svarila prijateljev niso zalegla. Ker je bila v tujini brez posebnega dovoljenja kubanskih oblasti že več kot 11 mesecev, je pravico do vrnitve izgubila. Zato si je kupila povratno letalsko vozovnico, kakor da gre v domovino le na štirinajstdnevni obisk. Ko je prispela na Kubo, je najprej uničila potni list. Tako je lahko ostala v domovini, saj je na letalo niso mogli več spraviti niti na silo. Spet se je nastanila v Havani in s skupino sodržavljanov ustanovila revijo Consenso (pozneje se je preimenovala v Contodos), ki je temeljila na debati in refleksiji. Pomagala je ustanoviti tudi spletni portal Desde Cuba (S Kube), spletni časopis z zbirko zasebnih blogov, in prvi je bil njen.

Generacija Y

V veri, da bo na Kubi odslej povsem drugače, se je na začetku leta 2007 podala na dogodek, naslovljen kot Pogovori intelektualcev, razpravo med intelektualci in pisatelji o kubanski represivni kulturni politiki. A na konferenco, ki je potekala v t. i. Hiši Američanov, je - tako kot še mnoge druge - niso pustili. Po konferenci se je razvnela razprava med vključenimi in izključenimi in svoja mnenja so si izmenjevali po elektronski pošti. Ta sporočila so zdaj shranjena v časopisu Contodos pod naslovom Polemica Intellectual 2007. Prav slab priokus, ki je ostal po »kontroverziji intelektualcev«, jo je spodbudil k pisanju bloga. Poimenovala ga je s povsem nedolžnim naslovom Generacija Y in zapisala, da je to »blog, ki ga navdihujejo ljudje, kot sem sama, ki imajo v svojem imenu črko Y, so se rodili na Kubi v sedemdesetih ali osemdesetih letih in so jih zaznamovali šolanje na podeželju, ruske risanke, ilegalna emigracija in frustracija. Vabim vse, ki imajo v imenu črko Y, da me berejo in mi pišejo.«

V svojem prvem blogu, objavljenem 9. aprila 2007, je pisala o bejzbolu. Nedolžno se je spraševala, zakaj Kubanci lahko kričijo »Santiago, dajmo, Santiago!« in ne »Internet za vse!« Ko je bil blog odprt šest mesecev, je javnosti sporočila svoj razlog za bloganje: »Poskusila sem z jogo, s tekom, taj čijem - ni šlo. Frustracija, ki sem jo občutila zaradi razmer na Kubi, je ostajala. Končno sem z blogom našla sredstvo, ki mi pomaga sprostiti te frustracije.« Idealna rešitev, če seveda ne upoštevamo, da imajo na Kubi dostop do interneta le trije odstotki prebivalstva, da je bil takrat splet dostopen zgolj državnim uradnikom in tujcem ter da Kubanci niso smeli niti vstopati v hotele, kjer bi do spleta lahko prišli.

Po zaslugi matere narave, ki jo je obdarila s svetlejšo poltjo, in ker je leta živela v Švici, kjer je izpopolnila znanje nemščine, se je lahko s svojim »evropskim videzom« neopazno prebila mimo hotelskih vratarjev in se povezala s svetom. »Vsak, ki nas bere, nas s tem varuje,« pravi Yoani. Marca 2008 so kubanske oblasti blokirale dostop do njene strani na Kubi. A ker njen blog gostuje na strežniku zunaj Kube, v Nemčiji, je za svet še vedno odprt. Poleg tega ga mednarodni prostovoljci prevajajo kar v 17 jezikov (stran za prevajanje se imenuje hemosoido.com, s podnaslovom Prevajaj kubanske blogerje); slovenščine še ni med njimi. S prevodi zagotavljajo, da so »oči sveta uprte v Kubo«. Yoani članke po elektronski pošti pošilja prijateljem v tujino in ti jih potem objavljajo na blogu, včasih pa jim jih celo narekuje po telefonu. Ker je njena stran na Kubi blokirana, njeni podporniki razpošiljajo fotokopije oziroma kopije na diskih.

Komentarji (0)

RSS komentarji