 | Kljub mladosti ima seboj veliko baletnih izkušenj. Petar Đorčevski, ki se je (zaenkrat) ustalil v Ljubljani, razkriva svojo zgodbo.
|
Čeprav je mlad, ima za seboj že veliko baletnih izkušenj. Mlad Beograjčan, ki se je (zaenkrat) ustalil v Ljubljani, pravi, da je slovenska prestolnica čudovito mesto. Dobila sva se takoj po njegovi vaji, prišel je z nasmeškom in iskrico v očeh, in ko sva ob dobri kavi še malce prigriznila, mi je počasi razložil svojo zgodbo.
Ves čas se opravičuje, češ da ne govori dovolj dobro slovensko, pa vendar mu gre kar dobro. V smehu mi razloži, da je zmeda jezikov popolna, saj z dekletom, ki je Italijanka, večino časa govori angleško, kar pa je tudi skorajda uradni jezik opernih hiš, kjer se srečujejo baletniki vseh narodov. "Po drugi strani pa je Rita (Pollacchi, balerina, op. p.) brez težav govorila z mojimi starši, ko sva jih obiskala. Moj oče namreč govori angleško, mama pa ne, zato se je Rita z njo kar po srbsko pomenila." Določene slovanske podobnosti namreč situacijo olajšajo, saj Rita prav tako pleše v ljubljanski operni hiši, kar pa žal ni bilo enako, ko so Rito obiskali njeni starši.
Mlad v tujem svetu
Kot dvanajstletni deček se je odločil plesati balet in se vpisal v beograjsko baletno šolo. Čeprav starši niso baletniki, je Petar ples vzljubil zavoljo sestre. "Pred tem sem poskusil skorajda čisto vse. Nogomet, košarko, vse po spisku," se zasmeji. "Moja sestra se je takrat začela ukvarjati z baletom, pa sem rekel, da bi še jaz poskusil." Mama ga je vpisala k baletu, oče pa ni bil preveč navdušen. "Imel je pač drugačne vizije o tem, kaj naj bi njegov sin počel." Pa vendar si je premislil, ko je videl sinovo prvo predstavo in tudi on zasijal od ponosa.
Takoj po končanem šolanju na Dunaju je dobil pogodbo v dunajski operi, kjer je ostal dve leti. Odgovorni so ga namreč opazili v poletni šoli v Monaku in ga povabili k njim. Takrat mu je bilo približno šestnajst let. Najprej se je tam eno leto šolal in potem eno leto plesal v njihovi baletni hiši. Seveda mu je bilo težko oditi od domačega ognjišča in pravi, da je takrat najbolj pogrešal mamino kuhinjo. "Ničesar nisem bil vajen sam početi, potem pa sem si moral kar naenkrat kuhati, prati in likati," se zasmeji. "To je bila več kot samo baletna šola, bila je šola za življenje." Naučil se je marsičesa, pa čeprav je to pomenilo, da je dvignil telefon in poklical mamo, da jo vpraša, kako pravilno nastaviti pralni stroj. K sreči vsaj šola ni bila preveč drugačna od beograjske, saj se je že v Beogradu šolal po ruskem sistemu Baganove šole, na Dunaju pa so bili skorajda vsi profesorji ruski.
Prestop
Ko se mu je leta 2006 iztekla pogodba, ga je pot vodila na Slovaško, saj si je direktor bratislavske operne in baletne hiše ogledal predstavo, v kateri je nastopil, in bil navdušen ter ga zato kaj hitro povabil v svojo baletno hišo. "Čeprav je bilo tam naravnost čudovito, so bile plače žal slabše, zato sem ostal le eno leto. Seveda se vse ne vrti okrog denarja, vendar od nečesa pač moraš živeti," se nasmehne umetnik. Tako je spakiral kovčke in jo mahnil v Ljubljano, kamor je že prej poslal svoj življenjepis. Ker je bil Jašu Otrinu, umetniškemu vodji ljubljanskega baleta, Đorčevski všeč, sta podpisala pogodbo in od takrat dalje pleše na slovenskih odrskih deskah.
Pravi, da si nikdar ni predstavljal, da bi počel kaj drugega. "In za nič mi ni žal," se nasmehne in v isti sapi nadaljuje: "Če bi se lahko vrnil nazaj v tisti čas in se še enkrat odločal, bi nedvomno še enkrat izbral balet." Občutek na odru je namreč nekaj, kar je težko že opisati, še manj pa s čim primerjati, pravi. Čeprav se na odru počuti tako (ali pa še bolje) kot doma, ima pred nastopom še vedno tremo. Vendar pravi, da vse to deluje njemu v prid. "Če ne bi imel treme, bi bilo vse brez zveze," zamahne z roko. "Brez treme imaš občutek, kot da ne delaš ničesar posebnega, ničesar pomembnega. Meni pa je, kar počnem, zelo pomembno."
Mednarodna družina
Ker ima bolj malo prostih dni, staršev ne more pogosto obiskati. Ravno zato so starši navadno tisti, ki ga obiskujejo. Tako je bilo na Dunaju in tako je tudi v Ljubljani. "Prav tako pa se vsak dan slišimo po telefonu," se nasmehne. "Seveda jih precej pogrešam, a moram priznati, da sem se na to tudi že navadil, saj sem že od mladih let študiral daleč stran od njih." Čeprav sta tako on kot sestra baletnika, pa onadva nista umetniški duši. "Če odštejemo dejstvo, da je mama gospodinja, kar pa je samosvoja umetnost!" poudari s širokim nasmeškom. Čeprav staršev balet sprva ni zanimal, so začeli gojiti zanimanje, ko sta oba otroka postala zapisana graciozni umetnosti. "Tako smo šli nekajkrat celo skupaj na mednarodno baletno tekmovanje v Varno, ki je vsaki dve leti. Šli smo družinsko malo na morje, pa še tekmovanje smo si ogledali!"
V Ljubljani mu je zelo všeč; predvsem ker je mesto malo, a še vedno veliko in so ljudje zelo prijazni. Večinoma pa lahko skorajda kamorkoli, kamor želi, pride peš. "Imam seveda srečo, da živim bolj v središču Ljubljane; prej sem živel v Šiški, pa sem imel malo več težav." In ravno ta majhnost Ljubljane je tako ljubka. "V Beogradu je vse veliko, visoko, ogromno, medtem ko je vaša prestolnica ljubka in majhna." Čeprav seveda najbolj pogreša mamino kuhinjo, mu v Ljubljani, kar se hrane tiče, ni hudega, saj pravi, da je veliko zelo dobrih restavracij.
Najljubša predstava
Ljubljana pa je Petru prinesla še nekaj drugega kot le dobre restavracije in toplino glavnega mesta; vročo ljubezen. Baletko Rito Pollacchi je namreč spoznal v ljubljanski operni in baletni hiši. "Ker ves čas delamo, vadimo in treniramo, sva seveda ves dan visela skupaj," skomigne z rameni. "Pa je iskrica skorajda morala preskočiti." Skupaj sta zaplesala tudi v baletu Tango za Rahmaninova. Najbolj pa seveda pomaga, da sta oba v istem poklicu, kar takoj pomeni, da se med seboj izvrstno razumeta, saj razumeta način življenja in velik del veselja in tegob, ki pride z njim. Rita je po rodu Italijanka in Petar se trudi naučiti nekaj jezika, vendar se večinoma pogovarjata v angleščini! "Včasih me seveda prime, da bi ji kakšno stvar razložil po svoje; kot najbolje znam, vendar pač ne gre," se zasmeji. Pa vendar ona njega veliko bolje razume, saj je že nekaj časa v Sloveniji. V prostem času rada lenarita, se namuzne, ker sta navadno ves čas aktivna, ali se odpravita v kino. "Če sva prosta, sva zelo vesela in greva tudi na kak sprehod, če je le vreme temu naklonjeno." Če pa je bolj kislo, se zatečeta k navadnim komedijam ali bolj romantičnim.
S težavo izbere tudi svojo najljubšo predstavo, a se potem vendarle spomni Romea in Julije, v katerem je nastopal kot Tybalt. "Všeč mi je bilo, ker je živahen lik in frajer in ga je pravi užitek igrati." Hitro pa našteje še nekaj predstav in se potem vendarle ustavi in navihano pripomni: "Pa verjetno jih bo še nekaj prišlo." Verjetno res; fantu, ki pleše s tolikšnim veseljem, strasti do plesa nikdar ne bo zmanjkalo.
 |
ZGODBE 
RSS komentarji