Tisti občutek nepotešene radovednosti, »kaj je zadaj«, je večna mantra raziskovalke življenja Irene Pan, dolgoletne novinarke oddaje Preverjeno.

Tisti občutek nepotešene radovednosti, »kaj je zadaj«, je večna mantra raziskovalke življenja Irene Pan, dolgoletne novinarke oddaje Preverjeno. V življenju se je že velikokrat levila - o vsaki zamenjani koži bi bilo mogoče napisati knjigo. Pa se še ni ustavila. Zdaj se je preizkusila v prevajanju.

Slovenskemu trgu je Irena Pan pred dnevi ponudila svetovno uspešnico, knjigo Ne stopajte več po prstih, ki se ukvarja s pri nas malo znano mejno osebnostno motnjo. Prvi odzivi na knjigo, ki je nastala izključno s prostovoljnim delom, so zelo pozitivni. Obenem je z režiserjem Damjanom Kozoletom posnela dokumentarni film Dolge počitnice, ki govori o otrocih izbrisanih.

Več stvari hkrati
Irena je bila radovedna že kot otrok. »Pri treh letih sem na vsak način hotela pisati in brati, pa me domači niso jemali resno.« Začela se je učiti sama. Prosila je babico, da ji pri večernih poročilih bere besede, napisane na televizijskem zaslonu. Črke so se začele sestavljati v besede, še preden so starši kar koli posumili. »Kmalu sem slavila prvo zmago: vpisala sem se v knjižnico in postalo je jasno, da sem neozdravljivo odvisna od knjig.« Največkrat je posegala po literaturi, ki govori o človeški psihi - zakaj se vedemo tako, kakor se, zakaj razmišljamo, kakor razmišljamo, zakaj si zbiramo določene partnerje in zakaj so nam nekateri ljudje blizu, drugih pa ne maramo. Še danes ima na nočni omarici kupe knjig in nekaj jih je vedno tudi strokovnih.

Kot otrok tako ni dolgo zdržala v Sevnici. Zdelo se ji je, kakor da ji hribi ustavljajo razgled. Najprej si je izbrala gimnazijo. Prvi šolski dan je bil poseben. Na slavnostnem sprejemu v telovadnici je imel ravnatelj govor. Novim dijakom je povedal, da se morajo kot bodoča slovenska elita zavedati, kako pomembna je prava izbira prijateljev. Najboljše bo, da se družijo le med seboj. »Tak način razmišljanja se mi je zdel popolnoma nasproten mojim prepričanjem in bila sem razočarana. Že takrat sem vedela, da je pravi elitizem v drži človeka, da je lahko zvest svoji notranji moralni etiki, da sledi tistemu, kar si želi početi, in ima neko osnovno poštenost. Ne gre za nazive, denar ali družbeni položaj, ampak za sposobnost videti širšo sliko življenja, to pa je mogoče najti tudi med zelo preprostimi ljudmi.«

Komentarji (0)

RSS komentarji