Danski režiser se je v svoji 34-letni karieri uveljavil kot eden največjih cineastov moderne dobe. A njegove provokativne izjave so mu prinesle tudi vrsto težav.

»O, moj Bog, to je slabo.« Kirsten Dunst se je živčno presedala na svojem stolu v konferenčni dvorani v Cannesu in čedalje manj milo gledala na desno v svojega režiserja, Larsa von Trierja, ki je pravkar izjavil, da simpatizira s Hitlerjem in da je Izrael »res nadležen«.

55-letni danski režiser se je v svoji 34-letni karieri uveljavil kot eden največjih cineastov moderne dobe. A njegove kontroverzne in (nalašč) provokativne izjave so mu prinesle tudi vrsto težav - v Cannesu je tako po svoji zadnji »predstavi« postal persona non grata. Ni pomagalo, da je konferenco, na kateri je dejal, da je »vse življenje mislil, da je Jud, potem pa se je izkazalo, da je v resnic nacist«, sklenil s sramežljivim »Le kako naj se zdaj izkopljem iz tega stavka?«, niti ni pomagalo, da je potem v nekaj intervjujih hitel pojasnjevati, da »res ni tako mislil« in da »so ga napačno interpretirali« in da je šlo za »jezikovno pregrado«.

Filmska srenja je bila pokonci, čeprav bi bili od Trierja že lahko vajeni neprimernih izjav. Navsezadnje je to režiser, ki je Björk skoraj pripeljal do živčnega zloma (Plesalka v temi) in o katerem je Nicole Kidman rekla, da jo je mučil (Dogville); režiser, ki je pripravil Bryce Dallas Howard, da se pred kamero samozadovoljuje z blazino (Manderlay), in Charlotte Gainsbourg, da se s škarjami brutalno loti svojih genitalij (Antikrist); režiser, ki snemanje skoraj vsakega filma sklene s ponudbo svoji glavni igralki, ali bi zaigrala v njegovem pornografskem filmu. »V zlu je več podob. Zlo dosti bolj temelji na vizualnem, dobro pa sploh nima dobrih podob,« je dejal nekoč.

Von Trierjevega brbljanja o nacizmu ne gre jemati preveč resno. Ko je novinarjem razlagal, da je nacist, je imel v mislih svojo bizarno življenjsko zgodbo, ki je močno vplivala na njegov razvoj. Rodil se je v mestu severno od Köbenhavna Inger Trier in - vsaj tako je mislil vrsto let - Ulfu Trierju, Judu. A mati mu je šele na smrtni postelji razodela, da je bilo njegovo spočetje sad njenega skoka čez plot s šefom, Fritzem Michaelom Hartmannom, Nemcem.  

Brez prostora za čustva
Larsovo otroštvo nikakor ni bilo vsakdanje. Poletja je preživljal v nudističnih kampih, starša sta ga vzgajala kot ateista, v njihovem »kulturno radikalnem« domu pa ni bilo kaj dosti prostora za »čustva, religijo ali zabavo«, čeprav nista verjela v pravila, zato jih svojim otrokom nista postavljala. Mladi Lars je okno v zunanji svet našel v filmu, skozi katerega je kukal v svet, ki mu je bil sicer prepovedan. Svoje filme je začel snemati pri rosnih 11 letih, vpisal se je v dansko filmsko šolo in se tam uveljavil kot eden najbolj nadarjenih mladih filmarjev.  

Po diplomi je posnel kriminalko Element zločina. Na festivalu v Cannesu leta 1984 mu je prinesla tehnično nagrado, leta 1991 pa je tam dobil nagrado žirije za Evropo. Nov mejnik v filmu je postavil leta 1995, ko sta z rojakom Thomasom Vinterbergom predstavila svoj manifest za Dogmo 95, radikalno in avantgardno filmsko gibanje, ki je prisegalo na avtentičnost, naturalizem in negacijo žanrov. V tistem času je von Trier posnel nekaj svojih vrhuncev: Lom valov (1996), Idioti (1998; mimogrede, film s precej eksplicitnimi prizori je sprožil trend umetniških filmov z nesimuliranimi prizori spolnosti) in Plesalko v temi (2000).

Vmes nekje si je vzel še čas, da je pustil svojo nosečo ženo in se preselil skupaj s precej mlajšo varuško svojih otrok. Z njo je poročen od leta 1997.

Poleg tega je lahko tudi izživel svojo veliko strast - pornografijo -, ko je njegov filmski studio Zentropa kot prva »mainstream« filmska družba na svetu producirala trde pornografske filme - a take z zgodbo in namenjene primarno ženskemu občinstvu. »Hočem biti obkrožen s pornoljudmi, ki me imajo radi takega, kakršen sem, in ki rečejo: 'Kje hočeš erekcijo, kje hočeš penetracijo?' Kjer ni zapleteno,« je razlagal von Trier.

Več o danskem režiserju si preberite v tiskani izdaji Obrazov (izid: 15.12.2011).

Komentarji (0)

RSS komentarji