Predstavljamo vam zgodbo o dečku, ki je sanjal velike sanje in z veliko odločnostjo pri petnajstih letih pristopil k njim. Odločnost se mu je vsekakor obrestovala.

V torek, 22. novembra, bo Slovenijo prav na tiho obiskal eden najbolj cenjenih kitaristov na svetu. Ime mu je Paul Gilbert, njegovi oboževalci pa ga poznajo predvsem po nepozabnih sodelovanjih s skupinama Racer X in Mr. Big. Preden pa Paul zasede Bam Guitar Center v Celju in navduši s svojim seminarjem in koncertom, vam predstavljamo zgodbo o dečku, ki je sanjal velike sanje in z veliko odločnostjo pri petnajstih letih pristopil k njim. Odločnost se mu je vsekakor obrestovala.

Njegov obisk v Sloveniji je del turneje po dvajsetih mestih v Italiji, Franciji in Sloveniji, ki jo je poimenoval Klinična turneja. Gilbert bo na turneji poučeval in razkrival svoje največje kitarske skrivnosti in ideje ter skupaj s svojo ženo, Emi Gilbert, ki ga bo spremljala na klaviaturah, zaigral nekaj svojih novih skladb. Zanimivo je tudi to, da se je odločil, da bo v vsakem mestu zaigral z najboljšimi basisti in bobnarji, kar jih tisto mesto premore. Tako je to tudi izjemna priložnost za mlade glasbenike.

Mali Paul, velika kitara

Le malo pred obiskom v Sloveniji bo Paul praznoval svoj petinštirideseti rojstni dan. Rodil se je v Illionisu v ZDA in se pri dveh letih s starši preselil v Pensilvanijo ter tam živel do svojega sedemnajstega leta. Njegovi starši so bili veliki glasbeni navdušenci in so sinu za peti rojstni dan podarili kitaro in ojačevalec. Tako kitara kot ojačevalec sta bila igrači, a bilo je dovolj, da je Paula zasvojilo. Oče in mama sta komaj verjela navdušenju, s katerim se je Paul posvečal svojima novima igračama, a kmalu sta doumela, da je to več kot le trenutna muha. Pri sedmih letih je začel obiskovati ure kitare, a je kmalu obupal. »Prav nič mi ni bilo všeč, da nobena od skladb, ki sem se jih moral naučiti, ni zvenela tako kot moje najljubše Beatlov, Led Zeppelin, The Jackson 5 in podobnih.«

Pravi, da so nanj vplivali vsi ti glasbeniki, pa tudi Aerosmith, Kiss in Heart in precej verjetno je, da je prav dejstvo, da je bila njegova prva kitara igrača, odgovorno za to, da je h kitari od nekdaj pristopil kot k nečemu zabavnemu. »Beatli so kot neke vrste moj DNK,« je povedal v enem redkih intervjujev. »Vedno sem si želel, da bi lahko ustvarjal glasbo, ob kateri bi dekleta skakala kot ponorela, a mi je iz nekega razloga veliko bližje igranje 'atletske kitare'.« Intervjujev sicer ne daje pogosto, še posebno če niso povezani z igranjem, in nerad govori o zasebnosti.

Imel je komaj enajst let, ko je njegov svet zatresel Eddie Van Halen s svojim izvirnim načinom igranja, in takrat je začel resno igrati v skupini. Pri petnajstih letih je bil že na turneji s svojo skupino Tau Zero in precej pogumno poslal svoj demo posnetek Miku Varneyju, predsedniku založbe Shrapnel. K posnetku je pripisal, da si želi igrati z Ozzyjem Osbournom. Varney se je sprva naglas smejal navdušenju mladega mulca, potem pa je prisluhnil demo posnetku in ugotovil, da je petnajstletnik res nadarjen. Tako si je Paul prislužil objavo v reviji Guitar Player pri komaj petnajstih letih in starši so kar žareli od ponosa. »Moj oče je kupil velik kos javorjevega debla in mi iz njega izrezljal kitaro. Bila je edinstvena.«

Racer X

Z Varneyjem sta ostala v stikih še nadaljnja tri leta, ko so ga primerjali z izjemnim kitaristom Yngwiejem Malmsteenom. Paul je končal srednjo šolo in se podal v Los Angeles na G.I.T. (Guitar Institute of Technology). Leta 1984 je vstopil v šolo in bil naslednje leto že učitelj. Vadil je vsako jutro ob sedmih v praznem razredu. »Nihče drug ni bil tako butast, da bi vstajal ob nečloveški uri!« se danes smeji. V tistem času je najprej ustanovil trio Electric Fence, s katerimi je preigraval priredbe, dokler se jih ni naveličal, in leta 1986 ustanovil novo skupino, Racer X. Njihovi kitarski vložki so mu prinesli prepoznavnost, saj so zahtevali izredno hitro preigravanje, drsenje prstov, ki so jim mnogi komaj sledili, in zapletene melodije, ki so navdušile poznavalce.

A Paul je skupino zapustil že po dveh letih in istega leta, 1988, skupaj z Billyjem Sheehanom, ki je ravno v tistem času zapustil skupino Davida Lee Rotha, ustanovil skupino Mr. Big. K sodelovanju sta povabila bobnarja Pata Torpeyja, saj ju je navdušil na enem od koncertov, ki sta jih obiskala v iskanju novih talentov. Kot pevec se je skupini pridružil Eric Martin in že leta 1989 so dobili pogodbo z Atlantic Records in posneli svojo prvo ploščo. Najeli so menedžerja, ki je nekdaj skrbel za Journey, Europe in Santano, njihov debitantski album pa je bil najuspešnejši na Japonskem, preostali svet pa jim ni namenil preveč pozornosti.

Veliki preboj

Leta 1990 so se najprej odpravili na turnejo kot predskupina skupine Rush, vmes pa so pripravljali material za svoj drugi album. Lean Into It je izšel marca 1991 in jim prinesel veliko več uspeha, saj je z dvema baladama začaral svet. To Be With You je pristala na vrhu lestvice v kar petnajstih državah, druga balada, Just Take My Heart, in bolj poskočna Green-Tinted Sixties Mind pa sta ji sledili na lestvicah po svetu. Tretji in četrti album sta prinesla nekaj uspeha, a nič pretresljivega. Paul je v tistem času igral glasno glasbo, ki mu je bila sicer veliko bliže kot balade, o katerih je v nekem radijskem intervjuju dejal, da so depresivne: »Res je hecno, kako radi imajo ljudje nežne skladbe, pa jih večina govori o zlomljenih srcih, neizpolnjenih hrepenenjih in podobnem.«

Čeprav so pridno delali in ustvarjali, jim svojega zgodnjega uspeha ni uspelo ponoviti povsod po svetu. Pravzaprav je navdušenje nad njihovo glasbo raslo le na Japonskem, kjer se jih več kot očitno niso in niso mogli nasititi. Paul se je leta 1993 prvič poročil, a zakon ni trajal dolgo. Leta 1997 se je odločil, da zapusti Mr. Big, in zdelo se je, da je to konec skupine, leto dni zatem pa se je razšel tudi s svojo ženo. Zaradi japonskega navdušenja so posneli številne albume v živo, namenjene temu trgu, a skupina se je odločila za premor, saj so se vsi člani skupine posvečali stranskim projektom.

Komentarji (0)

RSS komentarji